Wilson-Tuscarora state park in še ena roštiljada
Danes zjutraj ni bili nikogar na spregled. Alarmi in budilke so morali kar nekajkrat ponoviti svoje nadležno cingljanje, preden smo bili pri volji za spravljanje na noge. No, po tradicionalno obilnem zajtrku so stvari postale enostavnejše. V naši neposredni bližini se je namreč nahajal urejen park s plažo, imenovan Wilson-Tuscarora. V preteklih dneh smo obiskali dva podobna parka in povedati moramo, da gre za lepe koščke površin, ki jih država uredi. Ob vstopu je treba plačati pavšalen znesek za vsak avtomobil, nato pa lahko izkoriščaš površine za piknike, otroška igrišča, plaže in ostale kapacitete. Naravne danosti, vsaj na mestih, ki smo jih mi obiskali, so dovolj neokrnjene, da se lahko človek v miru sprošča.
Pravila so tukaj strožja, kot smo jih navajeni na Sloveniji bližnjih morskih kopališčih. Od tridesetih plaž v okolici naše tukajšnje namestitve jih je le tretjina deklarirana kot primerna za kopanje. Izbrali smo eno od teh in ob prihodu ugotovili, da na njej v času uradnih ur (le takrat se sme v vodo) dežura bademajster, plavanje pa je dovoljeno zgolj znotraj označenega območja v velikosti približno 60 x 30 metrov. Ob kršenju tega določila te reševalec po megafonu ostro okara. Zavoljo varnosti je v vodi tudi prepovedano metati žogice, frizbije in podobne nevarne predmete.
Reguliranega čofotanja in metanja žabic smo se hitro naveličali in se s plaže premaknili na travnate površine, kjer smo si leteči krožnik na srečo smeli podajati. Na voljo so bila tudi mlajšim starostnim skupinam prilagojena igrala ter multigeneracijske gugalnice, vse od naštetega smo s pridom izkoristili. Menda ravno v času, ko je par sto kilometrov južneje udaril potres z uničujočimi posledicami.
Kot predvčerajšnjim je v našem hladilniku tudi danes na našo vrnitev čakal kup okusne hrane, ki jo je bilo treba vreči na roštilj. Vemo, da se je treba prehranjevati uravnoteženo, zato smo tokrat izbrali piščanca in hrenovke. Presladek kruh in bistveno presladek fižol sta nas razočarala, zato smo danes kar lastnoročno spekli prebranac in pripravili še pire s česnom. Žarmojstri so izpilili še finese in spet dostavili zavidljive rezultate.
Tokrat se je računica lepše izšla in ko smo v sončnem zahodu glodali še zadnje kosti, ni bilo praktično ničesar, kar bi vrgli stran.
Jutri se moramo od vse te idile posloviti in že zjutraj odriniti za Cleveland. Mi pa ne bi…
- ← Previous
Potres - Next →
Pot v Cleveland