Štirinajsti dan
Z včerajšnjim koncertom v slovenskem klubu je bila prva točka obiska Canberre opravljena, ostala nam je še druga prijetna dolžnost nastopa na slovenski ambasadi, kamor smo se urno odpravili takoj po zajtrku. Gospodična Božena Forštnarič nas je nadvse prijazno sprejela in povedala, da je trenutno zaradi dopustov ena redkih prisotnih v tamkajšnjih prostorih, zato smo s formalnostmi hitro opravili in se podali v bifejček v pritličju stolpnice, v kateri se nahaja naša ambasada.
Ob prigrizku in pijači na račun davkoplačevalcev smo veselo kramljali o prednostih in slabostih življenja v Avstraliji, kulturi vožnje, ogromnih razdaljah, tipično slovenskimi prepiri med klubi v različnih mestih in našem dosedanjem potovanju. Tu in tam smo prekinili pogovor in ostalim prisotnim diplomatom ter poslovnežem, ki so ravno takrat nič hudega sluteči srkali kavo, zapeli košček našega repertoarja.
Nazadnje smo dobili še nekaj neuradnih napotkov za ogled Canberre in Sydneya, presenetili naključni dekleti pred vhodom v kavarno ter šli popoldnevu naproti. V načrtu smo imeli ogled določenih atraktivnih točk v mestu in kljub neodobravanju bolečih fizičnih aktivnosti s strani določenih članov (Khm.) smo za boj z večjimi geografskimi razdaljami za štiri ure najeli kolesa.
Le nekaj minut po pričetku izletka smo se ustavili pri državnem muzeju in se dobro uro zmedeno sprehajali med estetsko privlačnimi, sicer pa ne najbolj koherentno zdizajniranimi razstavami. Po nakupu spominkov smo zaključili prvi intelektualni odsek in pričeli s športnim udejstvovanjem. Prevozili smo simpatično slabih 20 kilometrov dolgo kolesarsko pot okrog jezera ter se pri tem izjemno zabavali, tu in tam je zmotil le sunek hladnega vetra v prsi ali kak neroden turist, ki se je po napačni smeri peljal direktno proti nam, da smo se morali nevarno umikati na levo.
Druga postaja je bil tehnični muzej, ki bi nam bil najbrž bistveno bolj všeč ob koncu osnovne šole. Posledica komercialne naravnanosti so že skorajda preveč poljudno-zabavni razstavni eksponati z obilico iz podobnih evropskih ustanov (London, Minhen) znane interaktivnosti. Sedemnajsta ura, ko je bilo treba vrniti kolesa, se je nevarno bližala, in oktetovci smo iz omenjenega lunaparka zdirjali nazaj na naše jeklene osličke ter gonili proti začetni točki ekskurzije. Gospodu Martinu, ki je upravljal s cenjeno izposojevalno ustanovo, smo zapeli dve slovenski ljudski in za nagrado dobili sladoled (pri dobrih desetih stopinjah, večernih oblakih in mrzlem vetru so mimoidoči našim kornetom namenili blago telečje poglede).
Bolj lačni kot premraženi smo nabavili manjkajoče sestavine za kočerjo, se vrnili v apartmaje in uspešno zavihteli kuhalnice. Prenajedanje je imelo za posledico spokojen zaključek večera ob kozarčku avstralskega vina in kartah za tarok, zaradi načrtovanih premikov pa smo zgledno zaspali že okrog polnoči.
- ← Previous
Trinajsti dan - Next →
Petnajsti dan