Potovalni blogi

Ti kompliciraš

Ob človeku prijazni deveti uri smo na deževno soboto oktetovci odrinili na pot izpred hiše, ki je razlog, da sploh obstajamo - Gimnazije Celje-Center. Proti prvi destinaciji, Reki, smo se podali preko Ivančne Gorice in kaj hitro ugotovili, da nismo edini s takšno idejo. Pred mejnim prehodom smo se namreč z istomislečimi zbrali v nekajkilometrski koloni in se prijetno družili kakšno urico. Ista skupina je nato v podobni formaciji plačala prvi obrok cestnine, nakar smo vendarle lahko pospešili na avtocesti primerno hitrost in kmalu prispeli do morja.

Relativna bližina destinacije in izostren čut za orientacijo, kakršnega poleg nas premorejo le še lososi v času drstenja, sta bila dva razloga, zaradi katerih smo navigacijske naprave vehementno pustili doma in se v Reki, kakopak, izgubili. Za pomoč smo zaprosili mimoidočega starejšega občana in potožili o ulici, ki da je nikakor ne moremo najti. Čiča je za začetek popravil našo izgovorjavo narodnega heroja, po katerem se ulica imenuje, nato pa globoko pomislil in skorajda že našel rešitev, ko je k vratom kombija pristopilo simpatično dekle. Omenjena je ves čas našega pogovora stala v bližini in očitno slišala, kaj nas pesti, a čim je začela podajati svoje napotke, jo je starček prekinil, zamahnil z roko in jo obvestil, da komplicira (od tu naslov dotičnega spisa). Dekle se je užaljeno umaknilo, stric je naštel križišča in semaforje, mi pa smo nekaj obračanj kasneje prispeli v študentsko naselje Ivan Goran Kovačić, ki poleti v odsotnosti študentov deluje kot hostel. Prtljago smo odložili v asketske sobe, sedli za mize pred vhodom in pomalicali s sabo prinešene salame in sir.

Čez slabo urico je bilo treba skočiti v center po zadnjega manjkajočega člana zasedbe, ki je zaradi naše turneje predhodno zapustil družinski dopust in v Reko pripotoval z avtobusom. Potem smo se spočili, preoblekli in pričeli pripravljati za večerni koncert v klubu Sabrage na drugem koncu mesta. Poti tja, ironično, ni bilo težko najti, ker smo sosesko že dodobra raziskali med prej omenjenim tavanjem. Okrog devete ure zvečer smo že sedeli v udobnih naslonjačih lokala s simpatičnim ambientom in spodobno izbiro uvoženega piva. V približno enournem nastopu smo kvarnerski publiki predstavili nekaj slovenskih ljudskih, kakšno dalmatinsko, predvsem pa bolj popovske skladbe, kot so organizatorji tudi želeli. Poskusili smo se še pogovoriti z lokalnimi gospodičnami, a smo v bolj osvetljenih kotičkih lokala ugotovili, da je klientela lokala stara od trideset let naprej. Kot precej mladi dečki nismo hoteli tvegati možnosti zlorab, zato smo se odgovorno posedli nazaj v naš kombi in se vrnili v prenočišče. Jutri nas tako čaka zgodnja pot v Bihač.

Turneja je s tem izgubila junfer, led je prebit, duh je izpuščen iz steklenice in tako dalje. Juhej!