Na morje
Jutranje slovo od Sarajeva ni bilo tako grenko zaradi enega bistvenega razloga. Z današnjim dnem se je turneja integralno prelomila in prevesila iz celinske v obalno. Končna točka današnjega dne je bil namreč Neum, od koder gremo severno, ob jadranski obali. Začelo pa se je seveda malce bolj v celini.
Po zajtrku v obcestni gostilni je bil prvi pravi postanek v Mostarju. Mesto doživlja velike navale turistov, kar se odraža v precejšnji skomercializiranosti - obilici stojnic s tono neumnih spominkov, visokimi cenami in skupinami Italijanov v majhnih ulicah, ki odlično rezonirajo glasno govorjenje. Naš ogled je bil zato precej kratek - sprehodili smo se ob Neretvi, pogledali most od daleč, nato pa odšli do njega - gledat, kako spretno se lokalni nastopači pripravljajo na skok in spodbujajo turiste, da donirajo čimveč denarja v pogumno dejanje padca v vodo 27 metrov nižje. Ugotovili smo, da je bilo neprijetno vreme v Sarajevu pravzaprav blagoslov - ob odsotnosti oblakov smo zares začutili peklenske temperature v rangu 35-ih stopinj, prvič smo se namazali s kremo za sončenje in si nataknili pokrivala na piskre.
Nadaljevali smo do izvira Bune, kjer so reve zgolj uživale v naravnih lepotah, medtem ko so se najpogumnejši hladili v izvirski vodi temperature okrog 10 stopinj Celzija, vsaj dokler jih niso pazniki opozorili, da je to načeloma prepovedano (ne toliko plavanje kot javna golota).
No, na tem mestu bi počasi veljalo opozoriti, da naša pot v Neum ni potekala po uveljavljeni in priporočeni trasi po hrvaški magistrali. Zaradi slabih izkušenj z dvojnim prehodom meje iz preteklosti je padla odločitev o poti v Neum direktno po bosanskem ozemlju, kar je večji podvig, kot se morda sliši. Čakal nas je namreč vzpon na skoraj 1200 m (menda) nadmorske višine in čudovit razgled na naravni park Hutovo blato in Deransko jezero, ki se je raztezalo pod nami.
V naseljih so se namesto minaretov pojavljale hrvaške zastave, arhitektura hiš se je počasi spreminjala, mi pa smo čutili predvsem spremembe v naših želodcih, ki niso mleli že od zajtrka in so počasi pričeli protestirati. Odločili smo se, da se ustavimo na naslednji točki, ki bo ponujala jedila, kar ni bila lahka naloga. V pokrajni, ki ni premogla prav dosti življenja, smo čez nekaj kilometrov naleteli na tablo za kmečki turizem, tvegali in profitirali. Pričakal nas je z vojaškimi tetovažami pokrit gospod s križem okrog vratu (preventivno smo peli izključno dalmatinske), ki se je spoznal na svoj posel in na mizo postavil nekaj domačega žganja, domač pršut, sir in paradižnik, nato pa v veliki ponvi nad ognjem sčaral mesno-zelenjavno poslastico, medtem ko smo se mi igrali z njegovimi kosmatimi prijatelji.
Sledilo je samo še 10 kilometrov spusta do Neuma, kjer so nas gostitelji v penzionu Babić že čakali s travarico, sirom in pršutom, nakar smo se okopali, da bi pokurili vsaj malo kalorij, pa spet nazaj na večerjo – črno rižoto, orado in še malo faširanega (čevap števec +25). Po vsem skupaj smo ob domačem rdečem vinu pripravili koncert za ostale prisotne goste – toliko, da ne boste rekli, da samo še jemo.
