Prosti trg
Evo, napovedani prelomni dan je tukaj – danes smo se v zgodnjih urah odpravili iz Neuma proti Splitu. Pri prehodu meje smo se kar malo tresli, ker smo pod kovčke naložili celotedenske zaloge hrane in pijače (shopping v Hrvaških trgovinah na vrhuncu sezone je drag šport), a k sreči je ob prijetnem pogledu na nas carinik samo odmahnil z roko.
Soglasno smo sprejeli odločitev o bojkotiranju avtoceste v izogib astronomskim cenam cestnine in se proti severu peljali po jadranski magistrali. Pregovor Čas je denar smo dodobra spoznali v 15-kilometrski koloni, tako da smo se do marine Kaštela, kjer nas je čakala jadrnica, prebili kasneje, kot smo predvidevali, a nas je skiper Tit pred tem že poklical in sporočil, da so prejšnji najemniki poškodovali plovilo in bomo zaradi popravil morali počakati malce dlje. Med tem odmorom smo imeli priložnost dodobra spoznati posebnosti lokalnega mikroekonomskega sistema. V peklenski vročini smo se čudili, kako je mogoče, da ob pomolih ni gostinskega lokala, nakar smo izvedeli, da je lastnik marine tudi župan kraja in da stranke raje pošilja v nekaj sto metrov oddaljeno oštarijo v lasti svojega brata.
Po ohlajanju ob pijači smo si zaželelki prigrizka in usmerili so nas na bližnjo trgovino z ribiško opremo, kjer so na improvizirano stojnici nudili pice (Cena? Sitnica – 12 EUR). Podjetni lokalci so ob naročilu poklicali v bližnjo picerijo, naročili hrano in pobasali v žep zajetno maržo.
Nekje do polšeste ure nam je vendarle uspelo pogasiti najhujšo lakoto in žejo ter znositi vse s sabo prinešene zaloge na barko, da smo lahko odrinili proti zalivčku Čijevo na kopanje in malico. Z vetrom nismo imeli preveč sreče, tako da smo pluli z motorjem in v noči pripluli do zaliva Livno, na vzhodnem delu Šolte.
Devet možakarjev na barki v soju mesečine – definicija romantike.
- ← Previous
Gužva - Next →
Svaka čast