Svaka čast
Prvič v zgodovini okteta smo se prebudili prostovoljno. Nežno zibanje barke in vonj po sveže kuhani kavi sta delovala bolje od katerekoli budilke. Počasi smo se iz vročih kabin spravili na palubo in pozajtrkovali. Počasi se privajamo na nujno racionalizacijo porabe omejenih sredstev na barki.
Okrog dopoldneva smo zapluli do mesta Hvar na istoimenskem otoku, kjer smo nabavili še nekaj nujnih potrebščin, ki so nam manjkale (trikrat hura za straniščni papir), in se podali nazaj na morje. Ugoden veter nam je omogočil, da smo izklopili motorje in ob premikanju proti Korčuli poslušali samo pihljanje zraka in škripanje barke. Mile zvoke je vsake toliko prekinil kak vzklik “Svaka čast!”, ki se je zaradi duhovite bosanske izgovorjave te fraze močno priljubil in ga prekomerno uporabljamo.
Pozno popoldne smo se vsidrali malce pred Velo Luko, rojstnim krajem popularnega gospoda Dragojeviča. Prvi častnik Gregor je na štedilnik vrgel meso in krompir, da smo čez dobro uro kljub težavam s štedilnikom lahko jedli najokusnejši obrok dosedanje turneje (če je bil vzrok v lakoti ali kuharskih sposobnostih, nam še zdaj ni povsem jasno).
Opazovali smo prelep zahod, se premaknili direktno do Vele Luke in veslali do kopnega, kjer smo si privoščili pivo in poslušali nekaj minut koncerta klape Kambi, ki je pela z matrico v podlagi. Pffft.
Mimogrede – opravičujemo se za neodzivnost. Naša predvidena rešitev internetne situacije se je močno zakomplicirala, pri tehnični pomoči mobilnega operaterja VIP nam bodo počasi dodelili posebno interno številko.
- ← Previous
Prosti trg - Next →
Majhen svet